GLAŽEK NESMRTNOSTI
Stari Francelj čaka tam pod lipco,
misli čudne misli o življenju.
Bil sem dober in krepak,
ali mora res umreti vsak?
Ubogi star možicelj,
vse življenje je že sam,
a počival v življenju
ni še prav nobeden dan.
V življenju ga je spremljalo le sonce,
sam pa je bil prijazen na vse možne konce.
Za trenutek si je neskončnosti zaželel,
saj po smrti ni prav nič hrepenel.
Poklical je zdravnika Grega,
ga poprosil za zdravila,
saj ne želi še dobiti angelskega krila.
Gregor skuha mu zeleno juho,
vendar Francelj dobi le travo suho.
Žalosten odide do coprnice Pehte.
Ta ga prav grdo pogleda,
da umrl bo, še se zaveda.
Vendar coprnica se želi poigrati,
kapljico strupene solze mu mora dati.
Brž, ko spil je kapljico rdečo,
se spremenil v mačko je boječo.
Coprnica se začne smejati,
zato Francelj mora brž zbežati.
Francelj obupan se usede na tla,
saj grozne misli o smrti ima.
Pa pride mimo norček palček,
zapleše mu veseli valček.
Nasmehne se mu starček
in brž nalije en kozarček.
Palček ga veselo pouči,
da mora vsakdo umreti,
vendar za poštenost
in dobroto svojo mora poskrbeti!
Vsakdo, ki dober je v srcu,
si zasluži nebes,
a kdor hudoben in malomaren je,
pride na ognjeni kres.
Starec počuti se že bolje,
in zaradi nebes je dobre volje.
(Ivona Kovačić, 8. b)
