Pesem brez podpisa

LETNI ČASI

Oh, ti tečni letni časi;

prvi pride, že odide,

drugi pa se mu smeji.

Tretji za njim hiti,

nato še četrti se priključi

in s tem leto zaključi.

 

Prva pride babica Zima

in s svojo snežno odejo

pokrije vsako vejo.

Dedek Mraz prihiti in

Miklavža ter Božička

pripelje s svojimi sanmi.

 

Druga pride teta Pomlad,

ki jo ima vsakdo rad,

saj vse pozeleni

in vsaka roža zacveti.

 

Tretje pride veselo Poletje,

ki izključi vse gretje.

Takrat počitnice so

in sonce greje nas lepo.

 

Četrta pride teta Jesen,

ki misli, da ves svet je njen.

Zato v gozdove se naseli

in s čopičem liste barvat hiti.

Nato odpadejo in

ko to opazi,

se kar domov odplazi.

 

Ko letni časi so mimo,

pa spet počakamo na zimo.

 

Pesem o naši šoli …

Prva osnovna šola Celje

Okoliški šoli, kot so jo imenovali,
Nemci oblasti niso dali.
Bili so proti učenju slovenskega jezika,
zato tu pojavi se razlika.
V šoli nemščino poučevat začnejo,
saj drugega zaradi sklepa pač ne smejo.
Pride tudi čas, ko nastopi žal šolnina,
a vsaka družina toliko denarja nima.
Le malo v okolici jih znalo je pisati in seveda tudi brati.

Kaj pa danes?
Je isto kot včasih?
Ne, danes šola je drugačna,
njena splošna izobrazba ni napačna.
Z učitelji učenci se spoznamo,
drug drugemu znanje si podamo.
Včasih izrečemo nevedno par napačnih, krepkih si besed,
a vsi moramo imet nekakšen red.

Nekoč, nekje bomo spoznali,
da starši pravo odločitev so izbrali,
ko na to šolo so nas vpisali.
Vsi zavedamo se vloge naše šole,
da za vselej pustila bo pečat,
le ohranit ga bo treba znat.
Zato spoštujmo njeno zgodovino, a ne,
saj Prva osnovna šola zakon je! 

(Ana-Mari Vajde, 7. a)

Pri SLJ ustvarjamo …

GLAŽEK NESMRTNOSTI

Stari Francelj čaka tam pod lipco,

misli čudne misli o življenju.

Bil sem dober in krepak,

ali mora res umreti vsak?

 

Ubogi star možicelj,

vse življenje je že sam,

a počival v življenju

ni še prav nobeden dan.

 

V življenju ga je spremljalo le sonce,

sam pa je bil prijazen na vse možne konce.

Za trenutek si je neskončnosti zaželel,

saj po smrti ni prav nič hrepenel.

 

Poklical je zdravnika Grega,

ga poprosil za zdravila,

saj ne želi še dobiti angelskega krila.

Gregor skuha mu zeleno juho,

vendar Francelj dobi le travo suho.

 

Žalosten odide do coprnice Pehte.

Ta ga prav grdo pogleda,

da umrl bo, še se zaveda.

Vendar coprnica se želi poigrati,

kapljico strupene solze mu mora dati.

Brž, ko spil je kapljico rdečo,

se spremenil v mačko je boječo.

Coprnica se začne smejati,

zato Francelj mora brž zbežati.

 

Francelj obupan se usede na tla,

saj grozne misli o smrti ima.

 

Pa pride mimo norček palček,

zapleše mu veseli valček.

Nasmehne se mu starček

in brž nalije en kozarček.

Palček ga veselo pouči,

da mora vsakdo umreti,

vendar za poštenost

in dobroto svojo mora poskrbeti!

Vsakdo, ki dober je v srcu,

si zasluži nebes,

a kdor hudoben in malomaren je,

pride na ognjeni kres.

 

Starec počuti se že bolje,

in zaradi nebes je dobre volje.       

(Ivona Kovačić, 8. b)

Pesem o slovenščini

SLOVENŠČINA

Slovenščina je predmet,
kjer črke oživijo in
čudne oblike dobijo.
Nekatere so lepe in šarmantne,
spet druge grde in šokantne.

Kateri kraji v kokoški živijo,
pri slovenščini nas naučijo.
Tudi besedne vrste so nam znane
ali pa pisave že od Primoža Trubarja dane.

Slovenskih navad še ne izpustimo,
čeprav nič kaj se jih ne veselimo.
Poučen predmet je ta stvar,
zato nam za slovenščino le mora biti mar.

(Ana-Mari Vajde, 7. a)

Pesem o življenju …

KRILA

Kaj, če človek krila bi imel?

Bi lahko v svobodo poletel?

Se lahko odrešil bi težav?

Bi lahko vsak brezskrbno se lagal?

Včasih želi krila si imeti

in preprosto daleč odleteti.

Bil bi kakor rajska ptica,

ki ne sliši nobenega klica.

Ampak, kaj moreš, če slednjega ne da se uresničit,

a zato še vedno prelestnih sanj ne smeš uničit.

Nekoč, nekje realnost boš spoznal,

obljubit pa ne morem, če ti bo ali pa ne bo žal.

Raje ustvari prihodnost si lepšo,

potrudi se zanjo, saj ti bo uspelo,

čeprav si mislil, da pomena ni imelo.

Nekoč dobil boš krila tudi ti – samo verjemi.

(Ana-Mari Vajde, 7. a)

 

Besedna umetnost (poezija)

Razmišljanja

Valove slišiš do obale,

kot da ladje bi plesale.

Sonce dol z neba se smeje,

z žarki vse okolje greje.

V daljavi slišiš trušč,

a preglasi ga ptičji lušč.

Glasovi, morje, čofotanje,

vse to je vključeno v sanje.

Vedno manj se sliši,

vedno manj se vidi.

Vsega res je čisto manj,

saj nas zvonec prebudil je iz sanj.

(Ana-Mari Vajde, 7. a)